8. januarja sem že omenjal svojo knjigo, ki naj bi imela naslov Gardians. Naslov je v angleščini, ker se sliši bolj zanimivo. Takrat sem napisal prvi odstavek iz prvega poglavja. Zdaj pa vam nameravam razkriti večji del prvega poglavja.
1. poglavje
SLIFER
Nad majhno vasico je zapihal nežen veter. Vrh bližnje gore je postajal rdeč. Ta gora je segala višje od oblakov. Kadar se je vrh zasijal, je rdeča svetloba oznanila pogubo. In tudi tokrat jo je.
»Mamica, glej, rdeče nebo,« je rekel majhen otrok svoji mami. Njegova mama je pogledala v zrak in kriknila. Vsi vaščani so bili kmalu na nogah. Svetloba se je namreč širila in že je bila nad vasjo. Vaščani so začeli vpiti in vsi so se začeli prerivati. Vsi so hoteli čim prej oditi iz mesta. Mesto je obdajalo obzidje, ki je imelo samo en vhod. Ležalo je sredi ogromne gozdne jase. Takrat je iz gore priletel rdeč zmaj. Ni bil takšen kot ostali zmaji. Izgledal je kot kača, samo veliko bolj veličastno. Zmaj je bil ogromen. Imel je rdečo glavo z dvemi usti. V ustih je imel najmanj sto bleščeče belih, ostrih zob. Na čelu pa je imel velik moder biser. Na zgornji strani kačastega telesa, ki je bil podoben repu, je imel rdeče špice, ki so se nevarno svetlikale. Na sprednjem koncu telesa je imel Dlani z zelo ostrimi kremplji, na sredini ogromna rdeča krila, malo pred koncem pa še noge. Zmaj je zarjovel s svojimi spodnjimi usti. Ko so vaščani zagledali zmaja, so osupnili, a kmalu so se zavedali, da jih zmaj ne bo povabil na kavo in so se hitro začeli prerivati proti izhodu. V tej vasi je vsak poznal legendo, ki govori o tem zmaju Sliferju. Ko se naj bi Slifer zbudil, naj bi se nebo obarvalo v njegovo rdečo barvo in kmalu za tam naj bi prijadral iz gore in uničil drugi svet. Do zdaj je bila to samo legenda. Zmaj je še enkrat zarjovel in napadel vas. Iz ust je bruhnil ogenj. Lokostrelci so napeli loke in začeli streljati vanj. Slifer je puščice zažgal, katere pa ni uspel, pa se jim je preprosto izmaknil. Zmaj je letel zelo hitro, tako da ga ni zadela niti ena puščica. Zdaj se je spravil na lokostrelce. Slifer je strmoglavil proti njim in jih polovico pospravil v usta. Tedaj je zaprl spodnja usta in odprl zgornja. Iz njih je bruhnil rumeno svetlobo, ki je uničila polovico zida in še vse vojake vključno z lokostrelci. Tedaj je v zmaja priletel močan sunek vetra, tako da ga je odneslo stran od vetra. Iz daljave so se približevali štirje jezdeci. Eden izmed njih je imel ogromno palico. Usmeril jo je v Sliferja in iz nje je priletel manjši tornado, ki je onesposobil zmaja. Četrti jezdec je dvignil roko in iz tal so se dvignile močne korenine, ki so zmaja prikovale na tla. Zmaj je odprl spodnja usta in korenine zažgal. Tedaj je odprl obe usti in iz spodnjih je bruhnil ogenj iz zgornjih pa rumeno svetlobo. Drugi jezdec je dvignil roko in iz nje je prišel vrtinec ognja, ki je bil usmerjen v rumeno svetlobo, z drugo roko pa je ustavil zmajev vrtinec ognja. Zadnji izmed štirih jezdecev je dvignil obe roki in iz rdečega neba je v Sliferja udarila močna strela. Zmaj je zarjovel od bolečine. Zadnji jezdec je še enkrat dvignil obe roki in v Sliferja spustil dve streli, obe v rep. Zmaj je ponovno zarjovel in odletel nazaj poti gori. Skrivnostni jezdeci so hitro odjahali v gozd in izginili. Prebivalci vasi so dolgo v noč proslavljali, saj je to ena izmed redkih vasi, ki poznajo gardiane.
Filed under: miks
Zanimivo. Predvsem pa pohvalno, da si se lotil pisanja knjige. Kar koli se bo že zgodilo s tem projektom, bo tebi zagotovo le koristilo.
Sem se pa pred kakšnimi 5 leti tudi jaz lotila pisanja knjige. V poslovnem življenju se mi je v enem letu zgodilo toliko zanimivih stvari, da mi je na pamet padlo, da bi vse to lahko malce zavila, obrnila, začinila in iz tega naredila zanimiv roman za branje ob prostem času.
A ko sem se lotila te zadeve, sem ugotovila, da o pisanju knjig nimam pojma in da bi bilo potrebno to zastaviti z malce planiranja in razmišljanja o zapletu in razpletu. Nekdo mi je svetoval naj si najdem kakšno knjigo, ki razlaga o tem, kako pisati roman, vendar sem se vseeno stvari lotila po svoje. Najprej sem si v računalniku “postavila stran”. Prepisala sem eno stran iz knjige, katere format se mi je zdel pravšnji tudi za mojo. Tako sem dobila občutek, koliko moram napisati, da bo to v knjigi zapolnilo eno tiskano stran. Potem sem si zastavila cilj, da bi moja knjiga imela kakšnih 150-200 strani.
Naslednji korak so bili glavni liki. Zapisala sem si imena, si zapisala njihov videz in jim dodala osebnosti. V glavnem sem like kombinirala iz oseb, ki jih poznam v resničnem življenju.
Nato sem na 1 strani zapisala bistvo svoje zgodbe.
Šele po tem sem se lotila pisanja.
In najprej sem začela kar pisati. Prvo poglavje, drugo poglavje … besede so mi kar tekle in zapisala sem že kakšnih 20 strani, ko sem ugotovila, da sem z zgodbo zašla v povsem novo smer. Smer, ki jo prej sploh nisem zapisala.
Zato sem sklenila, da ne bom več bluzila in pisarila kar v tri krasne in od tistega trenutka pisala le po 3 stavke za vsako poglavje. Samo toliko, da me bo kasneje, ko se bom s pisanjem na to poglavje vrnila, spomnilo, o čem naj pri tistem poglavju pišem.
In pri 46 popisanih straneh sem v službi dobila ogromno dela, za trenutek knjigo zapostavila in zapostavljena je še danes
Jaz sem se odločil za pisanje knjige iz enega samega razloga: Misel na to kako bom lahko sam ustvarjal svet kakršnega si želim. Za glavne like sem izbral nekaj sošolcev, ki so se mi zdeli zanimivi, jim dodal ali odvzel kakšno lastnost in jih zapisal v knjigo. Moja knjiga je že dokončana in ima 101 stran. Ampak ne mislim končati, ko bom malo več postega časa se bom lotil druge knjige oziroma nadaljevanja. Spomnil sem se že nekaj zanimivih naslovov:Knjiga se nadaljuje z naslovom:
Knjiga se nadaljuje z naslovom:
-GARDIANS
and the obelisk of death.
-GARDIANS
and the eternal glory
-GARDIANS
and the 7 world wonders
-GARDIANS
and the destiny