Nasvidenje blogarji

Moja blogarska zgodba se je začela v decembru leta 2007. Med blogarje sem sodil približno pol leta, zdaj pa vam moram na žalost povedat, da se od bloganja poslavljam. Nisem ravno človek, ki večino časa preživi za računalnikom in igra igrice, preden sem si odprl blog sem pisal knjigo in zato mi ni bilo dolgčas. Ko sem jo končal, sem hotel napisati še eno, imel sem idejo ampak se mi ni dalo. Zdaj ko pa so se začele počitnice in smo otroci končno “svobodni” pa imam že veliko načrtov kako jih bom preživel. Med njimi pa na žalost ni prostora za bloganje. Verjetno ste že opazili, da sem v zadnjih mesecih pisal vse manj. Predvidevam, da je tole moja zadnja objava, ki sem jo napisal, zato se še enkrat zahvaljujem vsem ki ste brali moj blog in svoja mnenja delili z mano.

Kako prihajamo v šolo?

Saša prosila si naj še kdaj napišem kaj o projektih, ki jih ustvarjamo pri šolskem časopisu. Pred kratkim smo imeli na šoli Eko dan in mi novinarji smo opazovali potek dneva in vse skupaj spravili v časopis.  Dobil sem nalogo, da napišem poročilo:

 

KAKO PRIHAJAMOV ŠOLO

 

Ste kdaj pomislili, da lahko vsak dan, še preden sploh zares začnete uporabljati svoje zaspane možgane, naredite nekaj koristnega zase in za cel planet? Kako le, se verjetno sprašujete? Tako, da greste peš v šolo! Ja, na ta način razgibate svoje telo, se naužijete svežega zraka, poklepetate s sošolci in prijatelji, na obremenjujete staršev, ki se jim mudi v službo ter po nepotrebnem ne onesnažujete okolja.

 

Da ne bi ostali le pri besedah, sem v sredo, 26.3. opravil manjšo raziskavo o tem, kako prihajamo mi v šolo. V času med 8.00 in 8.30, ko pride v šolo večina šolarjev, sem se s fotoaparatom, svinčnikom in papirjem utaboril v avtu pred šolo. V tem času je prišlo v šolo 261 učencev. Vas zanima kako?

V prvih desetih minutah se je večina šolarjev pripeljala z avti, v večini primerov je bil v avtu le en otrok in eden odrasel. Redki so bili tisti šolarji, ki so prišli peš. Promet je bil nekajkrat tako gost, da so starši stali v koloni. Še dobro, da imamo krožni promet….

Prijetno presenečen sem bil, da je sedem učencev, kljub mrazu prišlo v šolo s kolesi, eden pa z rolerji. Opazil sem tudi mamico, ki je svojega šolarja pripeljala v šolo s kolesom.

 

Šolski kombi je pripeljal kar trikrat, žal poln le enkrat. Skupaj se je s kombijem pripeljalo le 9 šolarjev.

 

V nadaljevanju pa je vedno več otrok prihajalo v šolo tudi peš, v skupinah, s prijatelji, mlajše pa so spremljali tudi starši. Da ne bo pomote, tudi promet se ni nič umiril, malo pred pol deveto uro, ko so prihajali »zaspanci«, je bilo kar pestro.

 

 

In zaključek?

 

Od 261 šolarjev, ki so prišli v šolo med osmo in pol deveto uro se jih je 140 pripeljalo z avti, osem s kolesi, eden z rolerji, ostali, to je 112 pa jih je prišlo peš. Nič kaj v duhu eko šole. Mogoče bi si lahko za začetek izmislili dan ali pa teden brez avta?

 P. S. Slik nisem moral ustaviti, ker se ne spoznam na wordpress tako dobro kot na word. SLik ne bi mogel ustaviti tja kamor bi želel ali pa tega ne sznam.

Pirates

Pirati. Kako si jih predstavljate? Če nekdo reče besedo pirat, kaj vam najprej pade na misel? To boste najlažje izvedeli tukaj.  Izbral sem dva posnetka (seveda piratov), s pomočjo katerih boste najlažje to ugotovili. Prvi posnetek je zelo znan in sem prepričan, da ga vsi poznate: Pirates of the Caribbean sea  (Pirati s Karibov). Tukaj boste našli veliko stvari npr.: Jack Sparrow, Davy Johns, črni biser, in še in še:

 

 

Zdaj pa k drugemu. Ta je še bolj domišljijski (če je to sploh mogoče), vendar je za mlajše, saj je risani posnetek. Ne bom izgubljal besed, kar sami si poglejte:

Prepričan sem, da si pod besedo Pirat niste predstavljali nič od tega, vendar mi vseeno sporočite mnenje.

Šola po naše…

Mogoče veste, mogoče ne, letos sem se vpisal v novinarski krožek. Kot vam pove že ime, se pri tem predmetu “gremo novinarje”. Izvohljali smo marsikaj zanimivega in to tudi zapisali. Sestavili smo pravi šolski časopis. Nekateri so zamujali, nekaterih ni nikoli bilo, jaz pa sem krožek redno obiskoval in zato sem napisal 2 strani časopisa, kar je največ od vseh. Kaj pa je na teh dveh straneh? Imeli smo nalogo, da napišemo anketo in ker je to šolski časopis, mora biti na temo “šola”. Učiteljica je bila z njo zadovoljna in zato je prišla v časopis. Zdaj pa jo boste lahko ocenili tudi vi. Veliko veselja pri branju.

ŠOLA PO NAŠE

• Ste kdaj pomislili, da bi lahko sami oblikovali svoj šolski urnik? Verjetno bi se vam zdelo zanimivo… Tudi sam sem večkrat razmišljal o tem, zato sem se odločil, da svoje vrstnike povprašam o tem. V anketi z vprašanjem Kako bi bilo ime šolskemu predmetu, ki bi se ga najraje učili in kako bi potekal pouk pri tem predmetu? je sodelovalo 18 učencev šestih, sedmih in osmih razredov naše šole. Zbral sem nekaj zanimivih odgovorov:  
• Verstva in verovanje ljudi. Učili bi se o verskem prepričanju ljudi po svetu in o verski zgodovini. Anže, 7.c 
• Elektronika. Pri tem predmetu bi se učili o elektroniki. Luka, 8.c 
• Lahko bi imeli kaj prostih ur, kjer bi se pogovarjali o stvareh, ki nas zanimajo. Valentin, 8.c 
• Klub hišnih ljubljenčkov. Spoznavali bi hišne ljubljenčke ter se učili o živalih in njihovi zaščiti. Nina, 7.b 
• Športna vzgoja. Igrali bi se razne igre, npr. košarka in namizni tenis. Janez, 6.a 
• Najraje bi se učila o zvezdništvu. To bi bil lahko izbirni predmet, kjer bi se učili petja, plesa, igranja ter mešanja glasbe. Gostili pa bi seveda tudi različne zvezdnike, tudi iz drugih držav. Sandra, 7.b 
• Igranje Yu-Gi-Oh kart. Učili bi se strategije igranja. Žiga, 7.b 
• Predmetu bi bilo ime IGČ – igralni čas. Tam bi lahko igrali, kar bi hoteli in se sčasoma še kaj naučili.Urban, 7.b 
• E-šola. Pri tem predmetu bi potekal pouk le na računalniku.Oskar in David, 6.b 
• Šport. Pri tem predmetu bi se dobro naučili več različnih športov. Sebastjan, 7.b

• Kaj pa naši učitelji? Tudi oni bi mogoče kaj spremenili, zato sem dve izmed svojih učiteljic tudi sam povprašal o tem: 
• Športna vzgoja. Spoznavali bi nove športne panoge, veliko bi se gibali na prostem, igrali moštvene športe, imeli različne športne dni. Nina Čeh 
• Ura za življenje. Pouk bi potekal tako, da bi se pogovarjali o težavah, ki nas tarejo, jih reševali, si širili znanje o reševanju problemov ter na ta način postajali eni res »fejst« fantje in dekleta. Anita Drnovšek 

• Zanimalo pa me je tudi, kakšni bi bili naši predmeti, če bi jih sestavljali odrasli, ki danes delajo na drugih področjih. V njihovih odgovorih je mogoče razbrati, kaj so pogrešali v času svojega učenja, pa tudi nekaj izkušenj, ki bi lahko vplivale na boljši odnos do življenja nasploh: 
• Spoznavanje drugih kultur. Povabili bi ljudi iz drugih kultur, s katerimi bi se pogovarjali, pripravljali bi njihove jedi, poslušali glasbo, ustvarjali likovne predmete, hodili na izlete, pripravljali poročila, referate. Rok, 28 let 
• Ples. Predmet bi bil razdeljen na več delov – standardni in latinskoameriški plesi, družabni plesi, osnove swinga, rock’n rola, itd. Vsak sklop bi bil zaključen z ocenjevanjem, vendar zgolj kot opravil/ni opravil. Predmet bi potekal 1 – 2 krat tedensko. Najprej bi spoznali kratko zgodovino plesa, glasbo ter kulturo oblačenja, ki stoji za posameznim plesom. Potem pa bi se praktično učili osnovnih korakov. Petra, 25 let 
• Zdrava prehrana. Pouk bi potekal v kuhinji, v skupinah, kjer bi sami pripravljali zdravo hrano, si jo priredili po svojem okusu ter jo potem seveda tudi pojedli. Na ta način bi lahko tudi svetovali kuharicam, kaj nam je všeč. Mateja, 39 let 
• Varovanje okolja. Pouk bi potekal predvsem na predstavitvah realnih problemov slabega odnosa do okolja in posledicah le-tega ter ukrepih za preprečevanje onesnaževanja.Stanka, 45 let 

• Veliko glav, veliko različnih mnenj. Tudi iz zgornjih odgovorov je to razvidno. Sam bi zaključil, da si večina želi predvsem več športa, spoznavanja novega, predvsem pa več časa za igro in medsebojno komunikacijo.

• P. S. Kmalu bo izšla nova številka šolskega časopisa z naslovom “Eko dan na OŠ Vižmarje Brod”.
• P. P. S. Že pripravljam novo anketo.

Počitnice, šola in še drugo

Za začetek, oprostite ker že zelo dolgo nisem pisal bloga. Kot že veste sem bil vse do 1. marca odsoten. Najprej sem smučal na Katschbergu (kasneje vam bom povedal tudi kaj o tem), potem pa sem odšel v šolo v naravi (tudi o tem bom povedal nekaj besed). Takoj, ko sem se vrnil iz teh dvotedenskih počitnic, sem ugotovil, da me v šoli čaka trdo delo.  Za začetek sem opazil, da v četrtek 6. marca pišem zgodovino. V ponedeljek pa nam je učiteljica za angleščino povedala, da bo naslednji da začela spraševati, zato sem imel ponovno kar veliko dela.  Vendar še vedno ni bilo konec. Tudi učiteljica za matematiko nam je napovedala spraševanje. Danes pa nam je učiteljica za naravoslovje dala datum za test. Naslednji teden pa pišemo matematiko. 18. pa angleščino. No ja.

Na Katschberg smo prispeli že v soboto. Ta dan smo samo razpakirali. Naslednji dan smo odšli smučat. Lahko bi rekli, da je bil glavna zvezda tega smučanja moj bratranec Luka. Prvi dan, oziroma v nedeljo, se je že izgubil. Seveda smo ga našli. Naslednji dan je bil še bolj zanimiv, saj je Luka moral v bolnico na slikanje. Kako se je to zgodilo? Odšli smo na progo, ki je bila najstrmejša od vseh smučišč. Po njej smo se peljali že kar velikokrat. Petič pa se je Luka na vrhu usedel. Počival je. In kar na enkrat ga je odneslo v ograjo. Izgledlo je grozno. Ponj so morali pridit z sanmi. K sreči je bilo z njim vse OK, saj je naslednji dan že smučal. Ostali dnevi niso bili tako zanimivi, zato jih ne bom opisoval.Kmalu po tem smo odšli na smučanje v naravi.  Tam smo … Ahh, kaj vam bom razlagal, saj veste kako poteka to.

Pesem Evrovizije

Tako kot vsako leto imamo tudi to leto zmagovlako Eme. Po mojem mnenju nimamo letos možnosti za uvrstitev v finale Evrovizije. Vsako leto že komaj čakam na Pesem Evrovizije, saj rad poslušam pesmi, še posebej dobre. Lani me je navdušilo veliko pesmi. Te pa so Molitva, potem druga najboljša: Vampires are alive in ne smem pozabiti na Cvet z juga. Navijal sem seveda za našo, ker že zelo dolgo nismo imeli tako dobre na Evroviziji, vse od kar je bila na njej Nuša Darenda z pesmijo Energy. Moram priznati, da sem njen fen. Ta komad sem prvič slišal v angleščini in me tudi nihče ne bo prepričal, da je boljši v slovenščini. Seveda pa ne smem pozabiti na Sašo Lendero, ki se je dve leti zapored trudila, da pride na Evrovizijo. Če še niste opazili, je v letih 2005 in 2006 na Emi zmagal tisti, ki je zmagal na bitki talentov v oddaji Spet doma. Sašina najboljša pesem (po mojem mnenju) je komad, ki ga je predstavila na Emi leta 2005: Mandoline. Številka dve je Metulj, številka tri pa Ne grem na kolena. Nekaj časa sem tudi poslušal tudi Dežana, ampak zdaj samo njegove stare pesmi. Moja najljubša pesem pa ni nobena izmed teh, ampak najboljša pesem, ki je bila kadarkoli predstavljena na Evroviziji. Lahko rečemo, da številka ena v Evropi. Verjetno že veste, da govorim o komadu, ki ga je pela skupina ABBA. Naslov pa je Waterloo. Sem pa res že nestrpen s čim bodo postregli glasbeniki, ki se bodo maja zbrali v Srbiji.

Zaklad pozabljenih: Knjiga skrivnosti

Po dolgem času smo tudi mi šli v kino. Običajno gremo gledat filme za katere vemo, kakšni so oziroma kakšno vsebino imajo ali pa film, ki ga poznamo iz knjige. Tokrat pa ni bilo tako. Odšli smo gledat film Zaklad pozabljenih. Tokrat niti na internetu nisem pogledal, kaj gremo gledat. Mami se je zahotelo, da gremo v kino in ker midva z očitom nisva imela nič pametnega za početi, smo pač odšli v kino. Ker je bila strašna “gužva”, sem prvič odšel v kino brez kokic in pijače. Zdaj pa k filmu. Film mi je bil preprosto všeč. Vse se je začelo ob koncu državljanske vojne v ZDA-ju. Tistega večera je nekdo umoril Lincolna, njegov pajdaš pa je zahteval od starega človekla, da mu razvozlja nekakšno uganko. Ko je ta oseba opazila, da gre za zemljevid, ki vodi k zakladu, ga je vrgla v ogenj. Polovica uganke je zgorela. Kasneje je potomec tega moža, Ben Gates, začel raziskovati to uganko. Gates se požene na lov za zakladom, pomagata pa mu njegov prijatelj računalniški genij in njegova (bivša)  žena. Gates je tako zelo zagreben, da ugrabi še celo predednika. V bistvu je ta film sodoben Indiana Jones. Če vprašate mene, je film zelo zanimiv. Ni mi žal, da sem si ga šel ogledati.

Zmaji, kakšna nadloga

8. januarja sem že omenjal svojo knjigo, ki naj bi imela naslov Gardians. Naslov je v angleščini, ker se sliši bolj zanimivo. Takrat sem napisal prvi odstavek iz prvega poglavja. Zdaj pa vam nameravam razkriti večji del prvega poglavja.

 1. poglavje 

SLIFER

            Nad majhno vasico je zapihal nežen veter. Vrh bližnje gore je postajal rdeč. Ta gora je segala višje od oblakov. Kadar se je vrh zasijal, je rdeča svetloba oznanila pogubo. In tudi tokrat jo je.

            »Mamica, glej, rdeče nebo,« je rekel majhen otrok svoji mami. Njegova mama je pogledala v zrak in kriknila. Vsi vaščani so bili kmalu na nogah. Svetloba se je namreč širila in že je bila nad vasjo. Vaščani so začeli vpiti in vsi so se začeli prerivati. Vsi so hoteli čim prej oditi iz mesta. Mesto je obdajalo obzidje, ki je imelo samo en vhod. Ležalo je sredi ogromne gozdne jase. Takrat je iz gore priletel rdeč zmaj. Ni bil takšen kot ostali zmaji. Izgledal je kot kača, samo veliko bolj veličastno. Zmaj je bil ogromen. Imel je rdečo glavo z dvemi usti. V ustih je imel najmanj sto bleščeče belih, ostrih zob. Na čelu pa je imel velik moder biser. Na zgornji strani kačastega telesa, ki je bil podoben repu, je imel rdeče špice, ki so se nevarno svetlikale. Na sprednjem koncu telesa je imel Dlani z zelo ostrimi kremplji, na sredini ogromna rdeča krila, malo pred koncem pa še noge. Zmaj je zarjovel s svojimi spodnjimi usti. Ko so vaščani zagledali zmaja, so osupnili, a kmalu so se zavedali, da jih zmaj ne bo povabil na kavo in so se hitro začeli prerivati proti izhodu. V tej vasi je vsak poznal legendo, ki govori o tem zmaju Sliferju. Ko se naj bi Slifer zbudil, naj bi se nebo obarvalo v njegovo rdečo barvo in kmalu za tam naj bi prijadral iz gore in uničil drugi svet. Do zdaj je bila to samo legenda. Zmaj je še enkrat zarjovel in napadel vas. Iz ust je bruhnil ogenj. Lokostrelci so napeli loke in začeli streljati vanj. Slifer je puščice zažgal, katere pa ni uspel, pa se jim je preprosto izmaknil. Zmaj je letel zelo hitro, tako da ga ni zadela niti ena puščica. Zdaj se je spravil na lokostrelce. Slifer je strmoglavil proti njim in jih polovico pospravil v usta. Tedaj je zaprl spodnja usta in odprl zgornja. Iz njih je bruhnil rumeno svetlobo, ki je uničila polovico zida in še vse vojake vključno z lokostrelci. Tedaj je v zmaja priletel močan sunek vetra, tako da ga je odneslo stran od vetra. Iz daljave so se približevali štirje jezdeci. Eden izmed njih je imel ogromno palico. Usmeril jo je v Sliferja in iz nje je priletel manjši tornado, ki je onesposobil zmaja. Četrti jezdec je dvignil roko in iz tal so se dvignile močne korenine, ki so zmaja prikovale na tla. Zmaj je odprl spodnja usta in korenine zažgal. Tedaj je odprl obe usti in iz spodnjih je bruhnil ogenj iz zgornjih pa rumeno svetlobo. Drugi jezdec je dvignil roko in iz nje je prišel vrtinec ognja, ki je bil usmerjen v rumeno svetlobo, z drugo roko pa je ustavil zmajev vrtinec ognja. Zadnji izmed štirih jezdecev je dvignil obe roki in iz rdečega neba je v Sliferja udarila močna strela. Zmaj je zarjovel od bolečine. Zadnji jezdec je še enkrat dvignil obe roki in v Sliferja spustil dve streli, obe v rep. Zmaj je ponovno zarjovel in odletel nazaj poti gori. Skrivnostni jezdeci so hitro odjahali v gozd in izginili. Prebivalci vasi so dolgo v noč proslavljali, saj je to ena izmed redkih vasi, ki poznajo gardiane.

V restavraciji smo se obmetavali z zobotrebci

Vse se je začelo na mojem rojstnem dnevu. Praznoval sem ga v areni Vodafone life. Najprej smo igrali bowling potem pa smo se odpravili v Casanostro na pico. Na rojstni dan sem povabil dva sošolca, ki pač ne morata sedeti pri miru. To sta bila Žiga in Matic. Kot sem že rekel, Žiga ni mogel sedeti pri miru, zato je prijel za zobotrebec, ga odprl in vrgel čez celo mizo k Roku.  Rok mara takšnih stvari, zato je zobotrebec frcnil z mize in zagrozil Žigi, naj neha. Ta je z še večjim veseljem nadaljeval z metanjem zobotrebcev. Kmalu se mu je pridružil še Matic. Oba sta se kmalu naveličala metanja zobotrebcev. Matic je prijel za poper in ga potresel v moj kozarec s kokakolo. Najprej sem bil jezen nanj, ampak sem se odločil, da bom poskusil kakšnega okusa je kokakola s poprom. Ugotovil sem, da sploh ni slaba. Ko sem imel v kozarcu še čisto malo, kokakole mi je Matic v kozarec nasul “1 tono” soli. Kozarec sem prijel in kokakolo zlil v Matičev kozarec. Pa naj pije tisto, kar je “scimru”. Če še nisem omenil, je bil kozarec poln popra. Matic je kokakolo pretočil v naslednji kozarec in ga podal naprej. Na drugem koncu poleg Žige je sedel še nekdo, ki ne more sedeti pri miru, Luka. V kozarec, ki mu ga je dal Matic, je dal še več popra (kot da ga ni bilo že prej dovolj). Za tem smo pojedli pico in pospravili krožnike na kup. Vas zanima kako? Jaka si ni, iz neznanega razloga naročil margarite, čeprav ne mara šunke, zato smo njegov krožnik, ki je bil poln šunke, nastavili pred Matičev sedež (Matic je namreč odšel na stranišče). Ko je prišel nazaj, je Jakin in svoj krožnik dal Roku. Ta je dodal še svojega in ga podal meni, jaz Jaki in tako naprej. Po tem smo odšli ven iz restavracije in se lovili pred kazinojem, dokler niso prišli naši starši.

007 je za nami

Leto 2007 je torej za nami. V začetku leta 007 sploh nisem vedel kdo je James Bond. Spoznal sem ga šele, ko sem šel gledat Casino Royale. Od takrat naprej sem postal Bondov fen. V letu 007 je bil Bond na televiziji vsak petek, jaz pa sem zamudil samo enega: For your eyes only, ki naj bi bil najboljši od Roggerja Moora. 007 je bilo zame kar Bondovsko. V tem letu nisem samo gledal Bonde. Točno pred enim letom sem začel pisati knjigo. Pisal sem jo eno leto. Danes pa se veselim, ker sem jo pred eno uro dokončal. Da ne boste mislili, da jo bom izdal ali kaj takšnega. Tega ne mislim narediti, ker dvomim, da je sploh dobra. Je pa bilo zabavno ustvarjati čisto moj svet, kjer sem jaz postavljal pravila. Naslov knjige pa je Gardians. Naslov sem napisal v angleščini, zato ker je moje osebno mnenje, da se boljše sliši kot pa Varuhi. Mogoče že vem naslov za naslednjo. Jaka mi je dal idejo, ki se mi je najprej zdela neumna, zdaj pa niti ne. Mogoče bo moja naslednja knjiga Z vozičkom po teniškem igrišču. Pa ne domišljijska kot je Gardians, ampak bo opisovala tenis. Če pa ste tako radovedni in bi radi prebrali mojo knjigo(dvomim o tem) pa mi med komentarje napišite, da bi in bom dal kakšen odlomek v svoj blog. Za pokušino:

Nad majhno vasico je zapihal nežen veter. Vrh bližnje gore je postajal rdeč. Ta gora je segala višje od oblakov. Kadar se je vrh zasijal, je rdeča svetloba oznanila pogubo. In tudi tokrat jo je.